Zgodovine se pretvarjati ne da
Predsednik Območnega združenja za vrednote NOB Velenje Bojan Kontič pred dnevom upora in dnevom zmage: »Poskrbeli bomo, da bodo tudi generacije, ki prihajajo za nami, dobile jasno sliko o NOB, saj je o tem vedno manj zapisanega v šolskih učbenikih.«
Milena Krstič – Planinc
27. april – dan boja proti okupatorju, in 9. maj – dan zmage, se približujeta. Oba praznika sta priložnost za to, da rečemo kakšno o dogodkih, ki so pomembno zaznamovali našo preteklost, sedanjost in tudi prihodnost.
Rekli jih bomo z Bojanom Kontičem, ki ob številnih funkcijah, ki jih opravlja, že vrsto let ponosno nosi člansko izkaznico borčevske organizacije, nekaj zadnjih let pa kljub mladosti odločno stopa na čelu Območnega združenja za vrednote NOB Velenje.
Kako dolgo ste že član borčevske organizacije? Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se vključili?
»Z vrednotami in pridobitvami NOB simpatiziram, odkar vem zase. Leta 1990 ali pa že kakšno leto prej sem začel opažati, kako se nekdaj veliki zagovorniki idej prejšnjega sistema resetirajo.V njem sodobro živeli, imeli lepe službe, naenkrat pa spoznali, da se jim je v preteklosti zgodilo mnogo krivic. Ob tem pa začeli tudi pretvarjati zgodovino na način, da narodnoosvobodilna borba ni bila nič posebnega, nič takega, kar bi bilo vredno postavljati kot vzor mlajšim generacijam. Takrat sem se včlanil.«
Vi ste na prejšnji sistem gledali drugače?
»Pa tudi gledanja nanj nisem spremenil. Veliko mi je dal. Veliko tistega, kar sem si želel. Pa nisem imel v njem nobenih privilegijev. Za tisto, česar pa nisem dobil ali nisem dosegel, ne morem kriviti nikogar. Sploh pa ne sistema. Za to sem odgovoren sam. Danes bi si želel, da bi si kdo od resetiranih postavil zrcalo. Nekateri zanesljivo ne bi bili zadovoljni s tistim, kar bi videli. Sploh, če bi se spustili dovolj daleč nazaj v čas, ki bi ga s pomočjo selektivnega spomina radi izbrisali. Mnogo ljudi me je razočaralo, ko so se naenkrat spreobrnili.«
Eni se spreobračajo tudi danes ...
»Danes se bolj sprehajajo po političnih strankah, a bodo slej ko prej nekje srečali sami sebe. Toliko menjajo stališča, politično pripadnost, barve, da se bodo zanesljivo enkrat znašli v nerodni situaciji. Veliko pa nas je, ki smo ostali takšni, kot smo bili, in ostajamo pripadniki istih idej in ne spreminjamo svojega prepričanja skladno s potrebami sodobnega časa. Ne samo na politični sceni, ampak tudi v življenju.«
Zdaj ste že vrsto let predsednik Območnega združenja borcev za vrednote NOB v Šaleški dolini.
»Včasih srečam koga, ki pravi pa kaj imaš ti z borci, saj ti nisi bil takrat, ko so se borili, še niti rojen! Seveda nisem bil. Tako kot niso bili rojeni še mlajši od mene, pa so danes tudi člani organizacije. Ni pomembno, kdaj je človek rojen, za članstvo je pomembno, katere vrednote so mu blizu, kako gleda na preteklost, na zgodovino.«
Zgodovino je mogoče pretvarjati, svobode in volje po svobodi pa nikoli. Nekako tako se glasi tudi sporočilo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ob 70.obletnici osvoboditve in zmage nad nacifašizmom v 2. svetovni vojni.
»Zgodovino pišemo iz dneva v dan, iz leta v leto, ustvarjamo jo tudi danes. Upam, da bodo naši zanamci lahko vsaj približno toliko ponosni na nas, kot smo mi na tiste, ki so zgodovino ustvarjali pred nami. Knjiga Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni britanskega zgodovinarja Keitha Lowa, ima pomenljiv naslov. Dotika se dogodkov po drugi svetovni vojni in tega, kar se je po vsej Evropi takrat dogajalo kot posledica nečesa, kar se je dogajalo pred tem. Če govorim za naš prostor, je bila to okupacija Slovenije na eni strani in odločenost ohraniti svobodo, kulturo, jezik, narodovo samobitnost, prepoznavnost kot upor na drugi strani.
Na pretvarjanje zgodovine, ki smo mu priča zadnjih dvajset let, pa bili že tudi kakšno leto prej, gledam kot na prizadevanja tistih, ki želijo iz poražencev postati zmagovalci. Težko pa postaneš zmagovalec, če si se proti zmagovalcem boril in to tudi z orožjem v roki. To njihovo prizadevanje lahko razumem s stališča, da se želijo oprati krivde iz tistega obdobja
in sodelovanja z okupatorjem, ne morem pa razumeti, da želijo s tem celo narodovo telo vključno s Korošci in Primorci in delom Prekmurja postaviti v vlogo poraženca 2. svetovne vojne.
Del zmagovite koalicije smo bili ravno zaradi partizanskega boja, zaradi domoljubnih ljudi, tistih, ki so bili pripravljeni na oltar domovine položiti tudi svoje življenje kot najvišjo ceno. V zaprisegi slovenske partizanske vojske je bilo to tudi zelo jasno zapisano. V Združenju borcev za ohranjanje vrednot NOB Slovenije si bomo prizadevali, da bodo tudi generacije, ki prihajajo za nami, dobile zelo jasno sliko o tem, kaj se je dogajalo v letih 1941–1945, kljub temu da je tega vedno manj zapisanega v šolskih učbenikih.«
Mnogi danes niso zadovoljni.
»Razumljivo. Spominjajo se časov, ko so živeli drugače, kot živijo danes, ko niso trepetali za službe, niso bili v strahu, kako preživeti družino, ni jih skrbelo, ali se bodo lahko otroci šolali, bodo dobili zdravstveno oskrbo, ko jo bodo potrebovali ... Ne bi želel, da me kdo razume kot nostalgika po drugačni ureditvi in bivšem sistemu, menim pa, da bi glede na vrednote, za katere so mnogi darovali življenja v NOB, morali razmišljati o tem, da bi te vrednote dobile svoje mesto v zdajšnjem sistemu, da bi ljudje imeli več vpliva pri načrtovanju svoje prihodnosti. Ne razumem tistih, ki se danes bojijo zaposlenih, jim ne dajejo niti minimalne možnosti sodelovanja v upravljanju. A vse je minljivo. Upam, da se bo spreminjalo na bolje. Želim si, da tisti, ki prihajajo za nami, ne bodo opisovali zadnjih četrt stoletja v Sloveniji kot let zamujenih priložnosti.«
V Topolšici je bila 9. maja 1945 podpisana brezpogojna kapitulacija nemških oboroženih sil za jugovzhodno Evropo. Dolgo si že prizadevate za državno proslavo v Topolšici. Kako bo letos, sedemdeset let pozneje?
»Če kje, bi Slovenija morala praznovati v Topolšici, kjer je bila kapitulacija podpisana. A za to ni bilo razumevanja ne takrat, ko je denar bil, in ga ni ne zdaj, ko tudi denarja ni. Sam pa še vedno mislim, da bi morali ta dogodek v Topolšici zaznamovati tako, da bi bila tukaj ena od državnih proslav. Podpis kapitulacije je pomembno zaznamoval tako tisti kot današnji čas. S tem je bilo končano obdobje vojne na slovenskih tleh, ki je po dostopnih podatkih zahtevala blizu 95.000 žrtev ali 6,3 odstotka takratnega prebivalstva Slovenije. Med njimi je bilo veliko žrtev tudi tukaj. Spomenik na Titovem trgu to zelo nazorno pokaže z imeni in priimki. Padlo je 32.000 partizank in partizanov, 32.000 je bilo civilnih žrtev, 16.000 žrtev kolaboracije vključujoč žrtve povojnega nasilja, žrtve so bile med prisilno mobiliziranimi v nemško vojsko in žrtve so bile tudi po 9. maju 1945, ko so se spopadi severneje od nas, na Koroškem, še nadaljevali.
Za zdaj se trudi krajevna skupnost, pomaga Občina Šoštanj, pomaga Združenje borcev za ohranjanje vrednot NOB in trudili se bomo tudi v prihodnje. Bi si pa želeli, da bi to prevzela država in dala s tem sporočilno vrednost temu dogodku za Slovenijo in širše. Kapitulacija je bila podpisana za širši prostor in takšno bi moralo biti tudi praznovanje.«
